Čas branja: 5 minut

Memefikacija Ko vsakodnevne resne teme postanejo spletna šala

Memi, kratki videi in z umetno inteligenco ustvarjene podobe so postali vsakdanji jezik spleta. V nekaj sekundah nas lahko nasmejijo, presenetijo ali spodbudijo k deljenju. Prav zaradi navidezne lahkotnosti pa jih pogosto spremljamo manj pozorno kot druge vsebine. Če je nekaj videti kot šala, parodija ali nedolžna spletna domislica, se redkeje vprašamo, kdo jo je ustvaril, zakaj se nam prikazuje in kakšno sporočilo prenaša.

^{Foto: Ustvarjeno z UI}

Umetna inteligenca je ustvarjanje kratkih zabavnih vsebin močno poenostavila

Memi so že dolgo del spletne kulture in humorja, še vedno pa veliko uporabnikov ne ve, kaj točno memi sploh so.

Umetna inteligenca je proces ustvarjanja memov še pospešila. Tako za ustvarjanje prepričljive podobe znane osebe, govoreče živali, izmišljene akcijske figurice, parodije, zgodovinske osebnosti v sodobnem prizoru ali kratkega videa danes ni več potrebno veliko tehničnega znanja. Dovolj je ideja in osnovno poznavanje orodja, ki iz besedila ustvari sliko, zvok ali video.

Težava nastane, ko zabavne vsebine hkrati širijo poenostavljene razlage, utrjujejo stereotipe ali ustvarjajo zavajajoče vtise. Ob tem se odpirajo pomembna vprašanja o verodostojnosti informacij, uporabi osebnih podatkov, posegih v podobo posameznika ter vplivu takšnih vsebin na naše razumevanje in presojo sveta okoli nas.

Humor je dobrodošel, a hitro zmanjša našo previdnost

Raziskave o spletnih memih kažejo, da njihova prepričljivost ni odvisna le od tega, ali so zabavni. Pomembno vlogo imajo tudi vir, ton sporočila in občutek, da se vsebina ujema z našimi izkušnjami ali družbeno skupino, ki ji pripadamo. Ko se z vsebino poistovetimo, jo lahko hitreje sprejmemo kot verodostojno.

To je še posebej pomembno pri mladih, ki prek spletnih trendov ne spremljajo le zabave, temveč tudi sprejemajo jezik, norme, pripadnost in vrednote, s čimer oblikujejo svoj vsakdanjik. Pomembno je poudariti, da spletni trendi sami po sebi niso nujno škodljivi. Lahko so prostor ustvarjalnosti, humorja, skupnosti in učenja, vseeno pa jih ne gre razumeti zgolj kot nedolžno ozadje vsakdanjega brskanja po spletu.

Tudi zasnova spletnih platform ne deluje v našo korist

Če zaradi humorne narave kratkih spletnih vsebin hitreje opustimo kritično distanco, k temu dodatno pripomore zasnova spletnih platform. Na družabnih omrežjih ne vidimo vsega, kar je objavljeno, temveč predvsem tisto, kar nam platforme izberejo in uredijo v našem viru objav na podlagi naših osebnih podatkov in preteklih izbir.

Pri tem imajo pomembno vlogo algoritmi, ki v ospredje postavijo vsebine z največ odzivi, saj platforme nagrajujejo vsebine, ki uporabnika zadržijo na platformi, sprožijo njegov komentar, všeček ali deljenje. To namreč predstavlja ključni del njihovega poslovnega modela.

Digitalna hitra hrana vpliva na naše počutje

Nenazadnje kratke zabavne vsebine, četudi imamo občutek, da nas za trenutek razbremenijo, s seboj prinašajo tudi druge neželene posledice. Ob prekomerni izpostavljenosti preprostim, ponavljajočim se, viralnim in čustveno nabitim vsebinam se lahko počutimo izpraznjeni in brezvoljni.

Takšno kognitivno in čustveno utrujenost ter občutek mentalne otopelosti označujemo z izrazom možganska gniloba (ang. brain rot). Ker je pojav med uporabniki spleta zelo razširjen, ga je denimo Založba Oxford University Press celo izbrala za besedo leta 2024.

MiPi svetuje: potrebujemo sistemske rešitve, a vse se začne in konča pri uporabniku

Če so kratke, zabavne in čustveno nabite vsebine zasnovane tako, da hitro pritegnejo našo pozornost in nas čim dlje zadržijo pred zaslonom, morajo biti tudi ukrepi za spodbujanje uravnotežene in kritične rabe zaslonov temu ustrezno prilagojeni.

Potrebujemo:

- varnejšo in odgovornejšo zasnovo platform (ang. safety by design),

- več preglednosti pri vsebinah, ustvarjenih z umetno inteligenco,

- več pogovorov o medijih in digitalnih navadah doma ter v šolah,

- uporabnike, ki se znajo tudi ob najbolj viralnih vsebinah za trenutek ustaviti, premisliti in se vprašati, zakaj jim je bila določena vsebina prikazana ter kakšno sporočilo prenaša.

Preden všečkamo ali delimo

^{Foto: Magnific}

Ob najbolj viralnih in privlačnih vsebinah si lahko zastavimo nekaj preprostih vprašanj:

- Kdo je ustvaril to vsebino?

- Ali je jasno označeno, da je nastala z uporabo umetne inteligence?

- Kaj je v vsebini izpuščeno oziroma poenostavljeno?

- Kakšen vtis želi ustvariti?

- Komu koristi, da jo delim naprej?

Takšna vprašanja nam pomagajo ohraniti kritično distanco in bolj premišljeno odločati, katerim vsebinam namenjamo svojo pozornost ter katere širimo naprej.

Starši

Pomembno je, da starši spletnih šal in trendov ne odpravijo zgolj kot neumnosti ali izgubo časa. Pogovor o tem, kaj je otroku smešno, katere vsebine deli s prijatelji in zakaj se mu zdijo prepričljive, je lahko dober vstop v razumevanje njegovega digitalnega vsakdana. Pri tem je bolj kot nadzor koristna radovednost: kaj ta vsebina sporoča, ali je resnična, ali je poštena do ljudi, ki jih prikazuje, in zakaj jo platforma otroku sploh ponuja.

Šola in učitelji

Medijska in digitalna pismenost nista omejeni le na varno rabo interneta ali prepoznavanje očitnih dezinformacij. Vključujeta tudi razumevanje spletnih formatov, vplivnežev, algoritmov in generativne umetne inteligence, opozarja Evropska komisija v posodobljenih smernicah za učitelje in izobraževalce.

Zato je smiselno, da se o teh temah pogovarjamo tudi v šoli. Kako memi poenostavljajo zapletene teme, kako humor vpliva na našo presojo in kako algoritmi odločajo, katere vsebine sploh vidimo, so vprašanja, ki mladim pomagajo bolje razumeti njihov digitalni vsakdan.

Takšen pogovor prispeva k razumevanju, da viralnost ne pomeni nujno tudi resničnosti ter da lahko tudi navidezno nedolžna šala skriva prikrite namene.

Spletne platforme in odločevalci

Glede na to, da spletne platforme same izbirajo, razvrščajo in priporočajo vsebine uporabnikom, morajo prevzeti tudi več odgovornosti za okolje, ki ga s tem ustvarjajo.

To vključuje večjo preglednost pri priporočilnih algoritmih, jasnejše označevanje umetno ustvarjenih vsebin, učinkovitejše ukrepe za varstvo otrok in manj zasnov, ki uporabnike spodbujajo k neskončnemu drsenju po platformah, hitrim odzivom in stalnemu iskanju novih dražljajev.

V to smer se razvija tudi evropski pravni okvir, ki pri spletnih platformah vse bolj poudarja odgovornost za zmanjševanje sistemskih tveganj in varnejšo zasnovo storitev.