Ko se na Facebooku ali Instagramu pojavi oglas, ki obljublja brezplačen nahrbtnik priznane blagovne znamke v zameno za le nekaj evrov poštnine, je marsikomu težko ostati ravnodušen. Privlačna ponudba, prepričljivo oblikovana spletna stran in pozitivni komentarji – vse kaže, da gre za legitimno akcijo. A pogosto je to le kulisa za spletno prevaro. Namesto darila se uporabnik v resnici nezavedno naroči na drago mesečno storitev, ki se samodejno zaračunava. Tovrstne prakse so vse pogostejše, predvsem na spletnih platformah v lasti Mete, kot sta Facebook in Instagram, zato previdnost ne bo odveč.
Foto: Freepik
Kako EU ščiti uporabnike spletnih platform
Regulacija spletnega okolja je v Evropi prehodila dolgo pot. Prvi poskusi samoregulacije ponudnikov spletnih platform so se hitro izkazali za nezadostne. Začetno moralno odgovornost je s sprejetjem Akta o digitalnih storitvah (DSA) in drugih sorodnih aktov zamenjala pravna obveznost, ki ponudnike zavezuje k ukrepanju.
Po DSA-ju morajo ponudniki zelo velikih spletnih platform (VLOP), kot je Meta, redno spremljati sistemska tveganja, ki jih uporaba njihovih storitev predstavlja za uporabnike. Ta tveganja morajo prepoznati, oceniti in zagotoviti ukrepe za njihovo zmanjšanje. To pomeni, da morajo redno izvajati notranje presoje tveganj, sodelovati z zunanjimi revizorji ter o svojih ukrepih poročati Evropski komisiji. V primeru neizpolnjevanja zahtev jim grozi denarna kazen, ki lahko znaša do 6 % njihovega svetovnega letnega prihodka.
Med pomembna sistemska tveganja, ki jih morajo ponudniki spremljati in ustrezno zmanjševati, sodijo:
► zavajajoči oglasi,
► dezinformacije,
► zloraba osebnih podatkov,
► manipulacije z algoritmi.
Lažni oglasi kot sistemsko tveganje
Pojav lažnih oglasov morajo platforme spremljati in omejevati. Izgovor, da gre za posamično zlorabo ali napako v algoritmu ni več sprejemljiv. Takšni zavajajoči oglasi namreč predstavljajo resno grožnjo za uporabnike in varnost digitalnega okolja. Pogosto so povezani s temnimi vzorci (ang. dark patterns), s katerimi uporabnika prepričljivo vodijo k neželenim nakupom ali naročninam.
DSA spletnim platformam nalaga dolžnost, da zagotovijo preglednost oglasov. To pomeni, da mora biti iz objave jasno razvidno:
► kdo oglas financira,
► komu je namenjen in
► zakaj se prikazuje določenemu uporabniku.
Najpogostejše tehnike lažnih oglasov, ki jih je dobro poznati:
► uporaba lažnih blagovnih znamk,
► spletne strani z lažnimi ocenami in komentarji,
► oglasi z lažnimi podobami znanih oseb, ustvarjenih z umetno inteligenco, ki oglašujejo lažne naložbe ali izdelke,
► napisi, kot je »Brezplačen izdelek – plačaj le poštnino!«,
► napis, kot je »Omejena zaloga – pohiti!«, ki ustvarja občutek nujnosti nakupa,
► ponaredki obvestil, npr. »Zadnja ponudba iz RTV SLO!«, ki vodijo na tuje domene.
Komisija sprožila postopek proti Meti
Številna poročila in analize kažejo, da zaščita uporabnikov spletnih platform ostaja pomanjkljiva in pogosto daleč od standardov, določenih v zakonodaji. Kljub temu je Meta konec leta 2024 v svojem prvem poročilu o izvajanju določb DSA navedla, da večino tveganj uspešno obvladuje in da več kot 90 % ukrepov temelji na notranjih presojah in avtomatiziranih sistemih.
Komisija je sicer že aprila 2024 sprožila uradni postopek proti Meti zaradi suma neizpolnjevanja obveznosti, povezanih z zavajajočimi oglasi, pomanjkljivo zaščito mladoletnikov ter ukinitvijo orodij za spremljanje javno dostopnih podatkov, kar je po mnenju Komisije oslabilo transparentnost. Ena glavnih kritik, ki jih je izrazila Komisija, je povezana prav s prikazovanjem lažnih ali zavajajočih oglasov, kjer uporabniki pogosto nimajo dostopa do informacij o tem, kdo stoji za oglasom in zakaj se jim ta prikazuje. Kljub prizadevanjem ostaja veliko vrzeli, ki omogočajo, da lažni oglasi uidejo nadzoru.
Kaj pravijo podatki iz baze DSA
Gre za javno podatkovno zbirko Komisije, v katero ponudniki spletnih platform vnašajo razloge za odstranitev vsebin. Ti podatki omogočajo vpogled v moderacijo vsebin – kdo in zakaj jih izbriše, ali gre za avtomatiziran ali ročni postopek in ali je uporabniku omogočena pritožba.
Analiza teh podatkov razkriva precejšnje razlike med platformami. TikTok denimo poroča o več tisoč moderacijah na milijon uporabnikov, medtem ko X poroča zgolj o nekaj sto posegih. Meta sicer sodi med bolj aktivne platforme, vendar raziskovalci opozarjajo, da razlogi za odstranitev pogosto niso dovolj jasni in ne omogočajo realnega vpogleda v učinkovitost moderacije.
Poleg tega večina moderacij poteka avtomatizirano, kar je lahko problematično, saj algoritmi še vedno težko razločijo, na primer sarkazem od dezinformacije ali prevaro od legitimne ponudbe. V praksi se zato dogaja, da številni lažni oglasi ostanejo objavljeni dlje časa ali pa sploh niso odstranjeni.
Uporabniki moramo biti pozorni
Evropska zakonodaja postavlja vse bolj jasna pravila, platforme pa počasi izboljšujejo nadzor in transparentnost. A tudi uporabniki imamo pomembno vlogo. Čeprav je odgovornost za nadzor vsebin na strani platform, se lahko vsak uporabnik z nekaj previdnosti zaščiti pred spletnimi prevarami.
Foto: Freepik
Najprej je ključno, da ne verjamemo preveč dobrim ponudbam – če je izdelek »brezplačen«, a je treba vnesti bančne podatke, se nam mora takoj prižgati rdeča luč. Pomembno je, da vedno preverimo, kdo je plačal za oglas (kar je danes razvidno pri veliki večini oglasov), in se izogibamo nakupom prek povezav, ki vodijo na neznane domene. Priporočljivo je tudi redno spremljanje izpiskov bančne kartice ter takojšnje ukrepanje, če opazimo sumljive zneske ali naročnine. Pomagamo si lahko tudi s spletnimi skupnostmi – forumi in spletnimi stranmi, kot je Trustpilot, ki pogosto razkrivajo izkušnje drugih uporabnikov s podobnimi prevarami.
Prav tako je koristno preveriti profil osebe ali podjetja, ki stoji za oglasom na spletni platformi – še posebej, kadar oglas izstopa po svojih obljubah. Če je na primer profil na Facebooku nov, ima le nekaj sledilcev in malo objav posumimo v vsebino oglasa in ponudnika preverimo na spletu. Na profilu oglaševalca je priporočljivo preveriti tudi zavihek »Vizitka« oziroma »About« v mobilni aplikaciji, kjer najdemo dva pomembna podatka: čas nastanka strani in lokacijo upravljavcev profila. Če so ti locirani v državah, ki niso običajne ali pričakovane glede na vsebino oziroma njegovo ciljno občinstvo, bodimo posebej previdni – to je namreč lahko znak manjše verodostojnosti ali celo lažne vsebine.
Na straneh Si-CERTA so objavljene najpogostejše težave, s katerimi se soočajo spletni uporabniki, objavljeni pa so tudi primeri prijav in izpostavljeni trenutno najbolj aktualni lažni oglasi. Na ta način lahko preverite, ali je oglas, ki ste ga zasledili, že zaznan kot lažen.
Sumljiv oglas vedno prijavimo platformi, kjer smo ga opazili. Ponudniki so v skladu z DSA dolžni na prijave uporabnikov pravočasno odgovoriti in zagotoviti jasne poti za pritožbe.
Za konec ponovimo 6 pravil, kako se zaščititi pred lažnimi oglasi na Facebooku:
1. Previdno z brezplačnimi ponudbami – če je izdelek »zastonj«, a je vseeno treba vnesti podatke o kartici, je potrebna previdnost. Pogosto se za tem skriva naročniški model z avtomatskimi mesečnimi bremenitvami.
2. Preverimo oglaševalca – kliknemo na »Zakaj vidim ta oglas?« ali preverimo Metino knjižnico oglasov. Če ni jasno, kdo stoji za oglasom, raje ne klikamo nanj.
3. Pregledamo URL naslove – lažne spletne strani pogosto uporabljajo domeno, ki je zelo podobna uradni (npr. northface-outlet.store namesto thenorthface.com).
4. Ne vpisujemo osebnih podatkov na sumljivih straneh – omejimo deljenje osebnih podatkov, predvsem številk kartic, e-pošte in telefonske številke.
5. Redno spremljamo bančne izpiske – če vseeno opravimo plačilo, redno preverjamo, ali se na kartici pojavljajo nepojasnjene transakcije.
6. Prijavimo sumljive oglase – Facebook in Instagram ponujata možnost »Prijavi oglas«. Tako pomagamo, da prevara ne doseže druge uporabnike.