Čas branja: 8 minut

Dostopnost informacij in avdiovizualnih vsebin je ključna za obveščenost javnosti. Za ljudi z različnimi oblikami oviranosti pa ni pomembna le dostopnost vsebin, temveč tudi dostopnost medijskih in digitalnih storitev. Podnapisi, preprost jezik, zvočni opisi in znakovni jezik ostajajo bistveni elementi dostopnosti – vendar šele takrat, ko je uporabniku sploh omogočen dostop do storitve, kjer so te prilagoditve na voljo. Dostopnost se tako ne začne pri vsebini, ampak pri možnosti, da uporabnik storitev najde, jo vključi in uporablja. V tokratnem prispevku torej o premiku regulacije od dostopnosti vsebin k dostopnosti naprav, uporabniških vmesnikov in digitalnih storitev, ki dostop do medijskih vsebin sploh omogočajo.

^{Foto: Magnific}

Ključna dostopnost vseh področij digitalnega okolja

Dostopnost se danes vse manj razume zgolj kot vprašanje prilagojenih vsebin, temveč vse bolj kot vprašanje dostopne uporabe tehnologije. Ni več dovolj, da ima oddaja podnapise ali tolmača slovenskega znakovnega jezika, če uporabnik teh funkcij ne more samostojno najti, vključiti ali uporabljati. V ospredje zato stopajo tudi naprave, aplikacije in uporabniški vmesniki, prek katerih dostopamo do medijskih vsebin. Dostopnost tako ni več le vprašanje vsebine, ampak tudi vprašanje dostopnosti digitalnih storitev in tehnologij, ki dostop do vsebin omogočajo.

Dostopnost pomeni možnost sodelovanja

Ko govorimo o dostopnosti, govorimo o tem, da so informacije, storitve in digitalna okolja zasnovani tako, da jih lahko uporablja čim širši krog ljudi – ne glede na njihove sposobnosti, starost, način zaznavanja, jezik ali življenjske okoliščine.

To velja tudi za medijske vsebine, ki jih spremljamo vsak dan: televizijske programe, videe, prenose v živo, informativne oddaje in druge avdiovizualne vsebine.

Podnapisi, zvočni opisi, govorjeni podnapisi, slovenski znakovni jezik in lahko branje zato niso zgolj dodatne funkcionalnosti. Za številne uporabnike pomenijo osnovni pogoj, da do informacij sploh lahko dostopajo, jih razumejo in enakovredno sodelujejo v družbi.

Toda tudi najbolj kakovostni podnapisi uporabniku ne pomagajo veliko, če jih v uporabniškem vmesniku ne zna ali ne more vključiti.

Od dostopnih vsebin k dostopnim napravam in vmesnikom

^{Foto: Pexels}

Gre za pomemben mejnik v razumevanju dostopnosti. Pozornost, usmerjena predvsem v vprašanje, ali so avdiovizualne vsebine opremljene s tehnikami dostopnosti, se danes vedno bolj osredotoča tudi na dostopnost samega načina dostopa do teh vsebin, zlasti dostopnost naprav, aplikacij in uporabniških vmesnikov, prek katerih uporabniki dostopajo do avdiovizualnih medijskih storitev.

Uporabniški vmesniki televizijskih operaterjev, pretočnih platform, aplikacij in pametnih naprav morajo biti zasnovani tako, da lahko osebe z različnimi oviranostmi samostojno uporabljajo storitve.

To pomeni, da mora uporabnik:

- najti vsebino, ki jo išče,

- prepoznati, katere tehnike dostopnosti so na voljo,

- znati vključiti podnapise ali zvočni opis,

- razumeti navigacijo po menijih,

- uporabljati storitev tudi s tipkovnico ali bralnikom zaslona.

^{Primer oznak za tehnike dostopnosti na portalu Dostopno.si  (Foto: RTV SLO)}

Za slepe in slabovidne uporabnike je to še posebej pomembno. Če uporabniški vmesnik ni prilagojen bralnikom zaslona ali navigaciji brez vida, lahko uporabnik ostane brez možnosti, da bi tehnike dostopnosti sploh vključil.

Evropska pravila širijo obveznosti dostopnosti

Evropski akt o dostopnosti (EAA) je v slovenski pravni red prenesen z Zakonom o dostopnosti do proizvodov in storitev za invalide (ZDPSI). Ta regulatorni okvir pomembno širi zahteve glede dostopnosti na širok nabor digitalnih proizvodov in storitev.

Zahteve glede dostopnosti se nanašajo na širok nabor ključnih proizvodov in storitev, med drugim na:

- elektronske komunikacijske storitve,

- digitalne televizijske storitve,

- dostop do avdiovizualnih medijskih storitev,

- računalnike in operacijske sisteme,

- pametne telefone,

- samopostrežne terminale,

- spletne strani,

- mobilne aplikacije,

- e-knjige in

- e-trgovine.

To pomeni, da dostopnost ni več omejena le na vsebino, ampak vključuje tudi naprave, programsko opremo in uporabniške vmesnike, prek katerih uporabniki do teh vsebin dostopajo.

Tehnologija se mora prilagajati uporabniku – in ne obratno

Umetna inteligenca prinaša nove možnosti – in nove izzive

Nove tehnologije omogočajo številne nove rešitve – od personaliziranih uporabniških profilov v oblaku do naprednih rešitev zvočnega procesiranja. Pomemben napredek predstavlja tudi samodejno podnaslavljanje in prevajanje s pomočjo umetne inteligence tudi pri oddajah v živo. Takšne tehnologije pomembno prispevajo k boljši dostopnosti vsebin ter izboljšujejo uporabniško izkušnjo.

Ob tem pa tehnologija odpira tudi vrsto vprašanj. Samodejni podnapisi so lahko netočni, sistemi umetne inteligence pogosto ne razumejo dovolj dobro konteksta, dodatno omejitev pa predstavlja še nepopolna podpora slovenščini v številnih rešitvah.

Dostopnost zato ni zgolj tehnično vprašanje, temveč mora biti tudi vprašanje kakovosti, jasnih standardov in ustreznega nadzora.

Dostopnost kot del vključujoče družbe

^{Foto: Magnific}

Dostop do informacij, storitev in medijskih vsebin je neposredno povezan z vključevanjem v družbo, dostopom do informacij in enakimi možnostmi za vse uporabnike.

Razvoj zakonodaje in tehnologije kaže, da dostopnost postaja širše družbeno vprašanje. Ne gre več le za tehnične prilagoditve, temveč za načrtovanje digitalnega okolja, v katerem lahko sodelujejo vsi člani družbe.

Dostopnost zato ne sme biti zgolj dodatek medijskim in digitalnim storitvam, temveč njihov temeljni pogoj, ki mora biti v storitev vključen že v fazi načrtovanja in zasnove.