Čas branja: 5 minut
Avdiovizualnih medijskih vsebin danes ne spremljamo več po vnaprej določenem sporedu, temveč jih izbiramo na zahtevo – kadarkoli in kjerkoli. Pri tem največ pozornosti namenimo zgodbi in žanru, redkeje pa zaščitnim mehanizmom, ki določajo pogoje dostopa do vsebin. Ti mehanizmi imajo tudi v digitalnem okolju pomembno vlogo pri zagotavljanju varne in odgovorne uporabe, zlasti kadar vsebine spremljajo otroci. V prispevku predstavljamo analizo britanskega regulatorja Ofcoma o delovanju zaščitnih sistemov in pričakovanjih gledalcev glede nadzora ter varnosti pri spremljanju vsebin prek pretočnih storitev.
Zaščita gledalcev in varstvo najmlajših
Za zmanjševanje tveganja izpostavljenosti škodljivim vsebinam je potrebna kombinacija zaščitnih ukrepov. Med najpomembnejšimi so:
- starostne oznake (npr. 12+, 15+, 18+),
- preverjanje starosti (predvsem pri posebej občutljivih vsebinah),
- vsebinska opozorila (npr. nasilje, samopoškodovanje, spolne vsebine, droge),
starševske kontrole (PIN-kode, omejitev časa gledanja).
Ukrepi za zaščito otrok – z izjemo najstrožjih – ne prepovedujejo gledanja vsebin. Njihov namen je gledalcem pomagati pri presoji, ali je določena vsebina primerna, kdaj jo je primerno gledati in kdo naj ima do nje dostop.
Kakšni zaščitni ukrepi veljajo pri nas?
V Sloveniji zaščito mladoletnikov na področju televizije in storitev na zahtevo ureja Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS). Ta določa, da vsebine, ki bi lahko škodovale telesnemu, duševnemu ali moralnemu razvoju otrok in mladostnikov, ne smejo biti dostopne brez ustreznih omejitev.
Pri televizijskih programih to pomeni časovne omejitve predvajanja ter jasno označevanje, pri storitvah na zahtevo pa uvedbo tehničnih zaščitnih ukrepov, kot so preverjanje starosti, starševski nadzor in ustrezno označevanje vsebin.
Ureditev izhaja iz načela, da mora biti zaščita mladoletnikov zagotovljena ne glede na način distribucije vsebin, hkrati pa jasno opredeljuje odgovornost ponudnikov za varno dostopnost programov v digitalnem okolju.
Če ste v slovenskih medijih zaznali kršitev pravil glede predvajanja potencialno škodljivih vsebin, lahko prijavo podate tukaj.
Preventivno delovanje slovenskega regulatorja
Pod okriljem Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) deluje strokovni odbor, ki medijem nudi podporo pri klasifikaciji avdiovizualnih vsebin. Njegovo delo je usmerjeno predvsem v preventivno delovanje na področju zaščite otrok pred potencialno škodljivimi vsebinami v televizijskih programih in medijskih storitvah na zahtevo.
Agencija spremlja označevanje vsebin v slovenskih medijih. Znotraj odbora s slovenskimi mediji sproti razrešuje dileme glede ustreznosti klasifikacije vsebin ter spodbuja pravilno označevanje in ustrezno časovno umeščanje vsebin, ki bi lahko bile škodljive za otroke.
Med potencialno škodljivimi elementi se najpogosteje pojavljajo nasilje in trpljenje, prikaz uporabe različnih substanc, golota ter spolnost. Elementi diskriminacije, samomora in spolnega nasilja so zaznani redkeje.
Tukaj lahko najdete končne odločitve, ki jih je AKOS izrekel slovenskim izdajateljem medijskih storitev v zvezi s kršitvami zakonskih določb o zaščiti otrok pred potencialno škodljivimi storitvami.
Razlika med globalnimi in nacionalnimi ponudniki vsebin na zahtevo
Britanski regulator je v analizi ugotovil, da enotnih zaščitnih ukrepov za vse pretočne platforme ni, saj se te med seboj bistveno razlikujejo. Globalne naročniške platforme delujejo kot obsežne mednarodne storitve z velikimi katalogi vsebin z vsega sveta. Praviloma omogočajo večuporabniško izkušnjo z ločenimi profili, kar pomeni tudi ločene nastavitve zaščite. Uporabnikom so na voljo napredne starševske kontrole ter razvrščanje vsebin po starostnih kategorijah.
Lokalne in nacionalne naročniške platforme pa so pogosto tesno povezane s tradicionalnimi televizijskimi programi. Na manjših trgih in ob omejenih prihodkih praviloma delujejo kot njihov digitalni podaljšek oziroma arhiv že predvajanih vsebin. Posledično tudi pri storitvah na zahtevo ohranjajo zaščitna pravila, primerljiva s tistimi iz televizijskega okolja. Angleške nacionalne pretočne platforme tako denimo še vedno upoštevajo t. i. watershed ob 21. uri.
Izraz watershed se je v britanskem medijskem prostoru uveljavil že leta 1964 in označuje časovno mejo ob 21. uri, po kateri so na televiziji dovoljene vsebine za odrasle. Cilj omejitve je, da otroci pred to uro niso izpostavljeni nasilnim, spolno eksplicitnim ali drugim neprimernim vsebinam.
Poleg tega manjše platforme namesto številčnih starostnih oznak pogosto uporabljajo splošnejše oznake (npr. »potrebna previdnost«), ki jih dopolnjujejo z dodatnimi opozorili.
Otroci so danes na digitalu
Pri otrocih, starih med 4 in 15 let, se gledalske navade izrazito oddaljujejo od klasične televizije. Skoraj 40 % časa ogleda namenijo video platformam in družabnim omrežjem, dodatnih 29 % pretočnim storitvam, medtem ko klasična televizija predstavlja le še približno šestino njihovega časa.
Takšna porazdelitev pomeni, da se težišče zaščite mladoletnikov seli v digitalno okolje. Ključno vlogo prevzemajo nastavitve dostopa, starševske kontrole in opozorila o primernosti vsebin, ki nadomeščajo nekdanji časovna pravila linearnega oddajanja.
Kaj pa oglasi?
Oglasna sporočila ne smejo povzročati telesne, duševne ali moralne škode mladoletnikom. Zato zanje veljajo posebna pravila – tako glede vsebine kot tudi glede njihove umestitve v program. Posebne zahteve veljajo tudi za oglase, ki spremljajo vsebine, namenjene otrokom. Omejitve veljajo tako za izdajatelje televizijskih programov kot tudi za ponudnike video storitev na zahtevo.
Z digitalizacijo televizije so tudi slovenski operaterji začeli uporabljati možnosti ciljanega (personaliziranega) oglaševanja. Ker uporabniki v Sloveniji – med njimi tudi otroci – do televizijskih vsebin najpogosteje dostopajo prek storitev operaterjev, so takšnemu ciljanemu oglaševanju izpostavljeni tudi pri ogledu teh vsebin v časovnem zamiku.
Kaj to pomeni v praksi in kako se lahko zaščitite pred ciljanim oglaševanjem operaterjev, preberite v MiPi prispevku Ciljano oglaševanje – zdaj tudi televizijski oglasi ukrojeni po vaši meri.
Ko tehnologija narekuje stopnjo zaščite
Foto: Freepik
Raziskava Ofcoma opozarja na pomembno oviro pri učinkoviti zaščiti, ki jo predstavlja nedoslednost nastavitev med različnimi napravami. Starševska kontrola, nastavljena na pametnem televizorju, pogosto ne deluje tudi na mobilnem telefonu ali igralni konzoli.
Dodatno težavo predstavlja nepreglednost nastavitev, saj uporabniki pogosto ne vedo, da so določene možnosti sploh na voljo oziroma kje jih lahko aktivirajo. Zaščitni mehanizmi so tako formalno vzpostavljeni, vendar brez aktivne in informirane vloge uporabnika njihov dejanski učinek ostaja omejen.
Kljub tem omejitvam gledalci pretočne platforme še vedno dojemajo kot varnejše okolje od družabnih omrežij. Razlog ni odsotnost tveganj, temveč uredniški nadzor nad vsebinami, njihova profesionalna kategorizacija in bolj predvidljiv prikaz, kar zmanjša možnost nenamerne izpostavljenosti neprimernim vsebinam.
Kakšne so varnostne nastavitve po okusu gledalcev?
Danes si uporabniki medijskih vsebin želijo predvsem:
- konkretna in razumljiva opozorila, ne splošnih fraz (npr. »Gledalcem svetujemo previdnost.«),
- jasna navodila, kako nastaviti zaščitna orodja,
- starševski nadzor, vendar le, če deluje enotno na vseh napravah,
- odsotnost preverjanj starosti za običajne vsebine (prekomerna zaščita lahko odvrača od ogleda),
- ohranjanje čim večje zasebnosti glede ogledanih vsebin.
Še več kratkih in zanimivih vsebin za varno, odgovorno in kritično uporabo medijev ter digitalnih tehnologij poiščite na naših spletnih platformah 
@PortalMiPi in 
#beri_mipi.