Čas branja: 6 minut

Spletno okolje Družabna omrežja še poglobila stisko žrtev

Spolno nasilje se pogosto ne konča s samim dejanjem. Žrtve se lahko soočajo tudi z nerazumevanjem, obsojanjem in prelaganjem odgovornosti nase. V digitalnem okolju so ti vzorci še izrazitejši, saj splet omogoča hitro širjenje nezakonitih in škodljivih vsebin, njihovo trajno prisotnost ter množično sodelovanje uporabnikov pri poniževanju in stigmatizaciji žrtev. Kaj pomeni sekundarna viktimizacija žensk v digitalnem svetu in zakaj predstavlja pomemben izziv za varnost, enakost ter vključevanje žensk v digitalno družbo?

^{Foto: Magnific}

Ko se nasilje preseli na splet

Neprimerni vzorci ravnanja se danes pogosto prenašajo v digitalno okolje, kjer še poglabljajo stisko žrtve. Ob primerih spletnega spolnega nadlegovanja se pogosto zastavljajo vprašanja, zakaj je imela žrtev profil na družabnih omrežjih, zakaj je objavljala fotografije ali zakaj je partnerju zaupala intimne posnetke, ki jih je ta pozneje brez dovoljenja razširil.

Razvoj umetne inteligence in tehnologije globokih ponaredkov (ang. deepfake) je dodatno spremenil razumevanje spletnega spolnega nasilja. Za zlorabo niso več potrebni resnični intimni posnetki ali spolni odnosi. Dovolj je že fotografija obraza, iz katere je mogoče ustvariti lažne pornografske vsebine. Čeprav je posnetek umetno ustvarjen, so posledice za žrtev povsem resnične.

Digitalno nasilje potiska ženske v nevidnost

Digitalno nasilje nad ženskami se v Evropski uniji pojavlja v številnih oblikah – od spletnega zalezovanja in nadlegovanja (ang. cyberstalking) do nedovoljenega širjenja intimnih vsebin ter pornografije z globokimi ponaredki.

Ena od posledic takšnega nasilja je umik žensk in deklet iz spletnega prostora. Ta pojav ni zanemarljiv, saj zmanjšuje njihovo vidnost, omejuje sodelovanje v javnih razpravah ter zmanjšuje njihov družbeni vpliv.

Ko ženske prijavijo spletno nadlegovanje ali nedovoljeno deljenje intimnih vsebin, pogosto prejmejo nasvete, naj izbrišejo profile na družabnih omrežjih, omejijo uporabo interneta ali se umaknejo iz digitalnega okolja. Čeprav so takšni odzivi pogosto dobronamerni, lahko predstavljajo obliko sekundarne viktimizacije.

Namesto da bi breme posledic dejanja nosil storilec, se breme prilagajanja tako prenese na žrtev. Ta izgubi dostop do svojih digitalnih skupnosti, socialnih mrež in možnosti sodelovanja v javnem prostoru, medtem ko storilec pogosto ne utrpi nobenih posledic. Ta vsiljeni umik s spleta ne spremeni storjenega ali njegovih travmatičnih posledic, povzroči zgolj, da je žrtev izolirana, medtem ko z njenim digitalnim odtisom lahko še naprej manipulirajo neznanci na spletu.

Kaj kažejo številke?

^{Foto: Ustvarjeno u UI}

Podatki raziskave o nasilju na podlagi spola v EU še kažejo, da med ranljivejše skupine sodijo mlajše ženske – 23 % žensk med 18. in 24. letom starosti je že doživelo kibernetsko zalezovanje.

Mladostnice in mlade ženske poročajo o izrazito seksualiziranih oblikah spletnega nasilja, med katerimi so:

- grooming,

- prisilno deljenje intimnih vsebin in

- pornografija z globokimi ponaredki.

Podatki aktualne raziskave o spletnem nadlegovanju med mladimi v Sloveniji kažejo, da spletno spolno nadlegovanje izhaja iz zapletene kombinacije družbenih, vrstniških, partnerskih ali intimnih odnosov in razvojnih dejavnikov, ki jih omogoča digitalna tehnologija.

Raziskovalci opozarjajo, da spletno nasilje pogosto poteka v okolju, kjer so seksualizacija, mizoginija in homofobija pogosto normalizirane. Okrivljanje žrtev in spolno sramotenje pomembno vplivata na to, kako žrtve razumejo svojo izkušnjo in koliko odgovornosti pripisujejo same sebi.

Zakaj žrtve pogosto ne prijavijo nasilja?

Kljub razširjenosti spletnega nasilja ostaja število prijav nizko. Eden ključnih razlogov je prav strah pred sekundarno viktimizacijo.

Spletno zalezovanje, nedovoljeno deljenje intimnih vsebin ali pornografija z globokimi ponaredki se še vedno prepogosto obravnavajo kot neprijetnosti ali zasebni konflikti, ne pa kot kazniva dejanja, ki lahko povzročijo resne psihološke posledice in travmo.

Žrtve se zato pogosto znajdejo v položaju, ko morajo svojo izkušnjo znova in znova dokazovati ter pojasnjevati, zakaj niso ukrepale prej, zakaj niso takoj prijavile nasilja ali zakaj so se vrnile v odnos.

Takšni odzivi odvračajo od prijavljanja in utrjujejo obstoječa razmerja moči. Posledično se pozornost preusmeri z nasilja in odgovornosti storilca na ravnanje žrtve.

Splet ne pozablja

^{Foto: Magnific}

Digitalno okolje lahko sekundarno viktimizacijo še okrepi. Medtem ko govorice v vsakdanjem življenju sčasoma zbledijo, algoritmi družabnih omrežij pogosto spodbujajo širjenje spornih, ponižujočih in senzacionalističnih vsebin.

Deljenje, komentiranje, zasmehovanje in ponovno objavljanje vsebin lahko povzročijo, da travmatična izkušnja za žrtev nikoli zares ne izgine. Splet namreč ne pozablja.

Zato je pomembno, da se pri obravnavi nasilja osredotočimo na odgovornost storilcev in podporo žrtvam, ne pa na nadzorovanje njihovega vedenja, omejevanje njihove prisotnosti na spletu ali odvzemanje njihove pravice do varnega sodelovanja v digitalnem prostoru.

Preberite še več o spletnem nasilju na MiPi:

Spletne spolne zlorabe otrok: število primerov napeljevanja k delitvi posnetkov raste

Spletne spolne zlorabe otrok v Sloveniji

Spletno nasilje v šoli

Kako ukrepati, ko naletite na nezakonite vsebine na spletu