X

Teme

Otroci in mediji

Kako se v učilnicah lotiti poučevanja digitalne pismenosti?

»Ne potrebujete obsežnega znanja o tehnologiji, da bi svojim učencem pomagali razviti digitalno pismenost. Ta namreč močno presega znanje, kako uporabljati določeno napravo.«

To je eden izmed glavnih napotkov v paketu Smernic za učitelje in izobraževalce, ki jih je pripravila Evropska komisija konec leta 2022 za pomoč pri učenju o dezinformacijah ter spodbujanju digitalne pismenosti. In to je tudi eno ključnih sporočil, ki jih izpostavljamo na portalu MiPi tokrat, kjer smo o smernicah že obveščali, tokrat pa podrobneje predstavljamo načine in praktične nasvete, kako v učni proces vpeljati te teme, ne da bi bili tehnološki guru ali Wikipedija internetnega sveta.

slika smernica za učitelje

Zaradi spreminjajočega se medijskega in informacijskega okolja se je pojavila potreba po tem, da učenci z uporabo digitalnih tehnologij bolje ter varno in odgovorno dostopajo do informacij, jih upravljajo, razumejo, vključujejo, sporočajo, ocenjujejo, ustvarjajo in razširjajo. Vse te sposobnosti predstavljajo digitalno pismenost. Učitelji imajo pomembno nalogo, da olajšajo ta postopek.

Ne domnevajte, da so čisto vsi učenci tehnološko super podkovani

Poučevanje in učenje digitalne pismenosti sta pomembna v sodobni družbi. Ne glede na to imajo nekateri učitelji oziroma izobraževalci morda zadržke pred tem, da bi učence usmerili proti razvoju kompetenc digitalne pismenosti, ker jim je nelagodno poučevati temo, o kateri ne vedo veliko, ali menijo, da so njihovi učenci že precej tehnološko podkovani. Ne domnevajte, da so vsi učenci tehnološko podkovani. Ni res, da imajo vsi mladi veliko znanja o tehnologiji ali samozavest za uporabo digitalnih tehnologij. Pri enih so digitalne spretnosti in kompetence dobro razvite, pri drugih pa ne in imajo težave tudi pri osnovnih digitalnih nalogah. Tudi za mlade je digitalni svet pogosto težko razumljiv. Čeprav je tehnologija del njihovega vsakdanjega življenja, ne razumejo, kako deluje ali zakaj jim algoritmi prikazujejo določene vsebine. Učenci ne potrebujejo vselej tehnične podpore, morda se zdi tudi, da jo zavračajo, pogosto pa potrebujejo nekoga, ki jim lahko pomaga obvladovati ogromne količine informacij, s katerimi se redno srečujejo, ter razlikovati med dejstvom podobnimi trditvami in znanjem ter med trditvami o resnici in dokazi.

Kaj je digitalna pismenost?

Pri obravnavi tega področja naletite na veliko izrazov in definicij, enkrat je to medijska, drugič informacijska pismenost in zdaj še digitalna pismenost. Zato povzemamo na evropski ravni dogovorjen pomen digitalne pismenosti:

To je sposobnost varnega in ustreznega dostopanja do informacij ter njihovega upravljanja, razumevanja, vključevanja, sporočanja, ocenjevanja, ustvarjanja in razširjanja z uporabo digitalnih tehnologij. Vključuje kompetence, znane kot informacijska pismenost, medijska pismenost, računalniška pismenost in pismenost na področju IKT. Digitalna pismenost vključuje razsežnost dejavnega in državljanskega udejstvovanja v digitalnem svetu ter spodbuja aktivno državljanstvo.

 

Učenci se pri oblikovanju svoje socialne identitete in svojih nazorov srečujejo z množico informacij, pri čemer so nekatere koristne in širijo obzorja, druge pa so neresnične, zavajajoče in manipulativne, veliko teh informacij se objavlja na spletu ali posreduje prek družbenih medijev. To so dezinformacije. So dokazljivo neresnične ali zavajajoče informacije, ki so ustvarjene, predstavljene in se razširjajo za pridobivanje gospodarske koristi ali namerno zavajanje javnosti. Povzročijo lahko javno škodo. Marca 2022 se je na primer pojavil videoposnetek, v katerem ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski Ukrajincem sporoča, naj odložijo orožje in se predajo. Čeprav ta ponaredek ni bil napreden, bi se lahko neizurjenemu očesu zdel resničen.

Kako obravnavati področje dezinformacij?

V Smernicah najdemo več napotkov in primerov praktičnih vaj, kako se lotiti poučevanja iskanja dezinformacij in razkrinkavanja. Med drugimi:

• Izberete lahko en tak primer ali kakšno besedilo, pri katerem je očitno, da vsebujejo dezinformacije in so na voljo enostavno dostopni protidokazi. Pri iskanju vam lahko pomagajo spletna mesta, namenjena preverjanju dejstev. Prav portal Oštro, namenjen razkrinkavanju, je nedavno ovrgel navedbe na eni od spletnih strani o tem, da je za razvoj otrokovih možganov potrebnih vsaj 1700 objemov in branj pravljic. Zbornica kliničnih psihologov je to trditev označila kot napačno, ki tudi ne ustreza spoznanjem v kognitivni psihologiji. Na portalu so zato trditev označili kot psevdoznanost, kar je objava, ki podatke, stališča ali ugotovitve predstavlja kot znanstvena odkritja ali strokovno podprta dejstva, vendar za to v znanosti ni utemeljene podlage. Takšne objave pogosto tudi izkrivljajo znanstvene ugotovitve.

• Učenci naj proučijo besedila in v njih poiščejo dezinformacije in protidokaze. Za čim boljše učenje naj to najprej storijo posamično, lahko pa v manjših skupinah.

• Z učenci se igrajte igro »dejstvo ali mnenje«. To je zelo preprost način, kako z igro pridobiti vpogled v primerjavo dejstev in mnenj, ki je primeren za osnovne in srednje šole. Učencem predložite 10 predhodno izbranih izjav, ki izražajo dejstvo ali mnenje (na primer: »zunaj je 0 stopinj Celzija« v primerjavi z »zunaj je hladno«). Take izjave lahko enostavno poiščete na spletu. Učenci se morajo odločiti, katere izjave izražajo dejstva in katere mnenja. Svoje odločitve naj utemeljijo z argumenti. Dejavnost lahko razširite in od učencev zahtevate, naj opredelijo, kaj je dejstvo in kaj mnenje.

• Učenci se lahko razdelijo v majhne skupine, obiščejo več spletnih medijev in preberejo članke o socialnem vprašanju (na primer o podnebnih spremembah). Preberejo naj enega ali več predhodno izbranih člankov in v njih ločijo mnenja od dejstev. Z učenci lahko skupaj tudi zbirate zamisli. Navedejo naj vse značilnosti, ki jim padejo na pamet ob besedi »dejstvo« in ob besedi »mnenje«. Katere so po njihovem mnenju podobnosti in razlike?

• Z učenci načnite vprašanje, kako pogosto preverijo vir, ko prebirajo članke, ki se jim prikazujejo? Ali kdaj preverijo, ali so predstavljena dejstva res točna? Če to preverjajo, kako? Z učenci razpravljajte o razliki med medijskimi delavci in pa »državljani novinarji«, ki so osebe, ki niso poklicni novinarji, informacije pa razširjajo prek spletnih mest, blogov in družabnih medijev.

Zakaj se dezinformacije ustvarjajo in razširjajo?

Ko učenci dojamejo opredelitev dezinformacij, se pogosto pojavijo vprašanja: »Zakaj ljudje ustvarjajo dezinformacije? Kaj jih spodbudi k temu?« Pri iskanju odgovorov na ti vprašanji, jih lahko usmerjate.

 

Za učence je koristno, da se zavedajo, da lahko v nekaterih primerih razširjanje dezinformacij nekaterim ljudem prinaša gospodarske koristi. To vključuje »vplivneže« in »ustvarjalce«, ki jih morda spremljajo na družabnih medijih in ki služijo denar s predstavljanjem vsebin na spletu.

Čim bolj spektakularne in sporne so informacije, predstavljene na internetu in v družabnih medijih, tem verjetneje jih bodo ljudje prebrali in delili, ustvarjalci takih novic pa tako ustvarijo večje prihodke od oglaševanja. Tisti, ki razširjajo neresnične oziroma zavajajoče informacije, si bodo prizadevali spodbuditi čim več ljudi, da bodo delili njihove informacije. Lažne »poročevalske« strani, ki so kopije resničnih poročevalskih strani, so eno od učinkovitih orodij za razširjanje dezinformacij za dobiček.

Dostop do virov pravih informacij in izločanje neresničnih je ključni element dobre medijske oziroma informacijske pismenosti.

 

Preverjanje dejstev ter vnaprejšnje in naknadno razkrivanje so povezani s sposobnostjo učencev za presojanje o točnosti informacij, uporabo verodostojnih virov in kritično razmišljanje o informacijah. Učencem se na vsako možno vprašanje ponuja na milijone odgovorov, zato se vam lahko zdi, da jim je težko pomagati razlikovati med dejstvi, mnenji in dezinformacijami. Delo z učenci v zvezi z vprašanjem, kako krmariti po digitalnem svetu, je zagotovo težko, vendar ponuja tudi priložnost, da se poudarijo koristi sposobnosti za iskanje točnih in poučnih informacij na spletu. Učenci z znanjem za prepoznavanje verodostojnih informacij pridobijo ključ do dragocenega sveta informacij. Za to pa potrebujejo tudi osnovno razumevanje načina, kako se dezinformacije ustvarjajo in razširjajo.

Kot ugotavlja skupina strokovnjakov, ki je pod okriljem Evropske komisije sestavila Smernice, večina učencev zna uporabljati digitalne naprave, vendar jih ne zna uporabljati odgovorno. Poleg tega se ne zavedajo, kako enostavno je s sodobno tehnologijo razširjati dezinformacije. Umetna inteligenca je na primer po eni strani zmogljivo orodje za spopadanje z dezinformacijami in napačnimi informacijami, vendar se lahko tudi zlorablja za ustvarjanje globokih ponaredkov. Mreže botov lahko na spletu razširjajo netočne informacije. Z razumevanjem tehničnih vidikov dezinformacij se pridobi vpogled v njihovo dejansko delovanje.

Kdo lahko pomaga?

Za vse to ni potrebno, da sami poučujete digitalno pismenost, temveč lahko v pouk vključite virtualne ali osebne programe tretjih oseb, na primer civilne družbe, nevladne organizacije, specializirane institucije. Zakaj? Ker je to lahko za učence vznemirljivo in ker lahko prinaša koristi. Zunanji izvajalci:

• prispevajo dodatno splošno in strokovno znanje

• učiteljem in izobraževalcem omogočajo, da vzpostavijo mreže s strokovnjaki

• imajo pogosto veliko izkušenj z delom s šolami

• ponujajo na dokazih temelječe, praktične izkušnje z zadevnega področja

• akademiki in univerze imajo izkušnje z ugotavljanjem, kaj deluje in zakaj

V Sloveniji je veliko takšnih, ki so na tem področju že uveljavljeni in so v šolskih okoljih tudi prepoznani, med njimi so tudi partnerji portala MiPi, to so Safe.si, Si-Cert, Arnes, Časoris, Logout, Medijska pismenost in mnogi drugi. Koristno je vedeti tudi, da so mednarodne organizacije, kot so Evropska komisija, Unesco, OECD, Svet Evrope, Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU), UNICEF, sindikati na področju medijev, pripravili vire, mreže in smernice, ki lahko obogatijo vaše delo.

Tu je tudi še nekaj namigov za večjo vključevanje učencev in tudi za preprečevanje »nemira« v učilnicah:

• Če bi lahko bili nekateri učenci težko obvladljivi, razmislite o možnosti, da jih vključite v pripravo dejavnosti ter jim dodelite določene naloge ali odgovornosti. Morda vas bodo pozitivno presenetili.

• Bodite iskreni glede dejstva, da kot učitelj ne veste niti ne morete vedeti vsega. Vendar pa ste kot učitelj ali izobraževalec v dobrem položaju, da zagotovite potreben kontekst, spodbudite kritični razmislek in nudite podporo.

• Vključite digitalne teme, ki so resnično pomembne za vaše učence, v vašem lokalnem okolju. Učencem omogočite, da spregovorijo o svojih interesih ter sodelujejo pri pripravi učnega načrta z uporabo naprav in digitalnih okolij, s katerimi so najbolje seznanjeni.

• Pri načrtovanju dejavnosti na področju digitalne pismenosti upoštevajte učence in njihove izkušnje, vključite lahko šolske svetovalce in psihologe. Otroci in mladi se dnevno srečujejo z izzivi na spletu (zlonamerno sporočilo, zagata glede zasebnosti, težava z dostopom, sovražni govor). Naj njihove skrbi in vsakodnevne izkušnje usmerjajo teme učnih ur. Poskrbite, da bodo učne ure relevantne in praktične, izogibajte pa se temu, da bi učence obsojali ali jih postavljali v neprijeten položaj. Ob pravilnem pristopu se lahko tako ustvari ozračje pristnosti in zaupanja v učilnici.

MiPi nasvet: Spremljajte objave in dostopajte do gradiv, objavljenih na MiPi portalu, ali pa se naročite na e-novičnik. Najdete nas tudi naFB ikona@PortalMiPi in Instagram ikona #beri_mipi.

 

Za še več praktičnih primerov in nasvetov, kako nagovoriti šolarje v zvezi s tokratno temo, pa pobrskajte po Smernicah.


Nazaj na vse novice