Čas branja: 3 minute

Bralna pismenost Niso dovolj zgolj opozorila o pomenu branja

Digitalizacijo šolstva pogosto povezujemo z napredkom. Vendar norveška izkušnja kaže drugačno sliko: prezgodnje nadomeščanje knjig s tablicami pri otrocih lahko vodi v upad bralne pismenosti – ene ključnih temeljnih veščin za uspešno učenje.

Tehnološka novost je prehitela učni cilj

Norveška velja za eno digitalno najnaprednejših evropskih držav, zato ni presenetljivo, da je sodobne digitalne naprave zgodaj in odločno uvedla tudi v izobraževanje. S šolskim letom 2016 so tablice v številnih šolah postale stalnica že v nižjih razredih, digitalna orodja pa simbol sodobnega poučevanja.

Po letih intenzivne rabe danes Norvežani ugotavljajo, da sama tehnološka opremljenost še ne zagotavlja boljših učnih rezultatov, v nekaterih primerih pa jih lahko celo poslabša.

Upad bralne pismenosti

Kot ugotavljajo, je pri uvajanju digitalnih naprav ponekod zmanjkalo ravnotežja med tehnologijo in temeljnimi učnimi cilji, zlasti pri razvoju bralne pismenosti. Njihova nacionalna strategija za spodbujanje branja za obdobje 2024–2030 zato jasno izpostavlja pomen krepitve bralne kulture, večje dostopnosti literature ter vloge tiskanih učbenikov v šolskem prostoru.

Hkrati to ne pomeni, da so tablice dežurni krivec za nazadovanje učencev na področjih bralnega razumevanja. Problematično je predvsem, da tablica ali drugo digitalno orodje postane prevladujoče učilo tam, kjer za to ni jasnega pedagoškega razloga.

Uporaba zaslonov – da, vendar brez motilcev

V zgodnjem obdobju opismenjevanja otrok se ne razvija le tehnične spretnosti branja, temveč tudi potrpežljivost, besedni zaklad in sposobnost sledenja daljšim, vsebinsko zahtevnejšim besedilom.

Če je v tem obdobju prevelik del učenja vezan na zaslone, se lahko prostor za poglobljeno zbrano branje postopoma krči – s tem pa tudi priložnosti za razvoj razumevanja in interpretacije prebranega.

Norveška zdaj krepi knjigo, knjižnice in bralno kulturo

Norveški odziv v okviru nacionalne strategije za spodbujanje branja do leta 2030 ne temelji na preprostem zavračanju tehnologije, temveč na premišljeni krepitvi tistih segmentov šolskega in kulturnega prostora, ki so ključni za razvoj bralne pismenosti. To poleg zagotavljanja tiskanih učbenikov vključuje tudi večjo dostopnost kakovostne literature, bolje opremljene šolske knjižnice ter sistematično spodbujanje bralnih navad.

Pomembno vlogo pri ponovnem približevanju otrok knjigam prevzemajo knjižnice, ki mladih ne nagovarjajo več zgolj kot pasivnih izposojevalcev, temveč kot aktivne uporabnike prostora – okolja za druženje, ustvarjanje in postopno vzpostavljanje trajnejšega odnosa do branja.

Tega se dobro zavedajo tudi Norvežani, ki so razvili pristope, s katerimi otroke in mladostnike privabljajo z raznolikimi vsebinami – od delavnic pisanja rap besedil, šahovskih turnirjev in večerov z brezplačno pico do ustvarjalnih programov in celo rolanja med knjižnimi policami.

Mlade pri oblikovanju teh vsebin vključujejo neposredno, saj želijo, da knjižnica zanje ne deluje kot odmaknjen institucionalni prostor, temveč kot kraj, ki ga poznajo, v katerem radi preživljajo čas in se vanj vračajo tudi zaradi knjig.

Tak pristop se povezuje z drugimi pobudami po državi, denimo s poletnimi bralnimi izzivi, pri katerih otroci beležijo prebrane strani in za dosežene mejnike prejmejo simbolične nagrade, ter z lokalnimi programi, ki pred vstopom v šolo povezujejo vrtce, pripovedovalce in knjižnice.

Učinki tovrstnih pobud so že vidni – knjižnice poročajo o rekordni izposoji 2,2 milijona knjig v enem letu, pri čemer približno polovico predstavljajo otroške knjige.

Bralna kultura se ne krepi zgolj z opozorili o pomenu branja

Otrokom je treba omogočiti, da knjige povezujejo z radovednostjo, skupnostjo in prijetno izkušnjo, posledica pa je predvsem vzpostavljanje pozitivnega odnosa do branja, ki se nadaljuje tudi v kasnejših življenjskih obdobjih.

Norveški primer sporoča: Če naj šola pri otrocih razvija zbranost, razumevanje in veselje do branja, mora znati presoditi, kdaj uporaba zaslona učenje podpira in kdaj ga omejuje.

Včasih je korak naprej tudi vrnitev k osnovam – ne kot zavračanje sodobnosti, temveč kot premišljen razmislek o tem, kaj v učnem procesu otrok dejansko deluje.

MiPi svetuje: zasloni naj ne izrinejo knjige iz rok vašega otroka

- Vsak dan namenite vsaj 10–15 minut skupnemu branju.

- Za daljša besedila, kjer je mogoče, izberite tiskano publikacijo.

- Čas za branje naj poteka brez zaslonov v bližini. Če otrok bere na zaslonu, naj bo ta brez obvestil, videov in z onemogočenim preklapljanjem med aplikacijami.

- Otroku ponudite knjige, ki sledijo njegovim interesom.

- Zgled odraslih največ šteje.