Čas branja: 4 minute

Bomo tudi v prihodnje lahko občudovali avtorska dela, ustvarjena pred digitalno dobo? Kdaj je dovoljeno prosto kopiranje, uporaba in deljenje spletnih fotografij slik, kipov in drugih umetniških del – tudi v oglaševalske namene? Kdo je avtor, kadar pri ustvarjanju sodeluje umetna inteligenca? In ali se v resnici zavedamo vseh tveganj, povezanih s spletnim piratstvom? Odgovore na ta in sorodna vprašanja prinaša današnji prispevek o avtorskih pravicah.

^{Foto: Freepik}

Kaj so avtorske pravice?

Ustvarjena dela s področja umetnosti, književnosti, znanosti in drugih ustvarjalnih dejavnosti so praviloma varovana z avtorskimi pravicami. Te avtorju zagotavljajo pravico do zaslužka, ki izhaja iz njegovega dela, hkrati pa mu omogočajo nadzor nad tem, kje in kako bo delo objavljeno ali predvajano, pod kakšnimi pogoji, s kakšno oznako ter kdo in na kakšen način ga lahko reproducira.

Kadar delo ni več varovano z avtorskimi pravicami, govorimo o javni lasti oziroma javni domeni. V tem primeru lahko vsakdo prosto kopira, uporablja in deli spletne fotografije slik, kipov in drugih umetniških del ter jih znova uporabi tudi v oglaševalske namene. V javno domeno sodijo tudi ideje, načela, odkritja, nekatera uradna besedila ter ljudske književne in umetniške stvaritve, saj ta dela niso predmet avtorskopravnega varstva.

EU v boj za ohranjanje del v digitalni dobi

Direktiva o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu je izobraževalnim, raziskovalnim in kulturnim ustanovam omogočila prosto uporabo določenih avtorsko varovanih vsebin brez posebnih dovoljenj, prav tako pa tudi izdelavo kopij kulturne dediščine EU za namene njenega ohranjanja z uporabo sodobnih digitalnih tehnologij.

V ta namen je vzpostavljen poseben portal, na katerem so objavljene informacije o literarnih delih, avdiovizualnih vsebinah, fotografijah in drugih delih, ki niso več na voljo na trgu, vendar jih ustanove za varstvo kulturne dediščine želijo digitalizirati oziroma ponuditi širši javnosti. Na ta način EU prispeva k dolgoročni dostopnosti kulturnih stvaritev ter njihovemu ohranjanju za prihodnje generacije.

Vseprisotna umetna inteligenca

Digitalizacija odpira tudi nova vprašanja glede nastajanja del in njihovega lastništva. Z razvojem generativne umetne inteligence (UI) se meje med avtorsko varovanimi in drugimi vsebinami vse hitreje zabrisujejo.

Namen UI je ustvarjanje besedil, zvokov, slik, videov in drugih vsebin. Gre za računalniške programe, ki obdelujejo velike količine obstoječih podatkov, jih prepoznavajo in interpretirajo ter na tej podlagi ustvarjajo novo vsebino. Sposobni so na primer ustvariti novo skladbo na osnovi besedil in obstoječih pesmi različnih izvajalcev. Prav takšna obdelava že obstoječih – tudi javno dostopnih – podatkov pa odpira številna vprašanja glede avtorskih pravic in izvirnosti vsebin, ki jih ustvari računalniški program.

Veljavna zakonodaja trenutno določa, da se avtorstvo lahko pripiše izključno človeku, zato računalniški programi (še) ne morejo biti avtorji avtorskopravno varovanih del. Za zdaj velja, da lahko umetniki in ustvarjalci, ki UI uporabljajo kot podporo svojemu ustvarjalnemu procesu, uveljavljajo avtorstvo, če končno delo odraža njihove ustvarjalne odločitve in osebni prispevek.

Drugače je v primerih, ko računalniški program na podlagi splošnega ukaza, na primer »napiši ljubezensko pesem«, samostojno ustvari besedilo, pri čemer uporabnik ne sprejme nobene vsebinske ali ustvarjalne odločitve. V takšnih primerih je obstoj avtorskih pravic z vidika avtorskega prava zelo vprašljiv. Zato vse več zakonodajnih aktov kot eno izmed možnih rešitev predvideva obveznost jasnega in preglednega navajanja uporabe umetne inteligence pri ustvarjanju vsebin.

Kdaj na avtorske pravice pozabimo tudi sami?

^{Foto: Freepik}

Sodobna tehnologija omogoča hitro ustvarjanje in množično deljenje vsebin. V Evropi je spletno piratstvo – nepooblaščeno kopiranje, razširjanje in prenašanje avtorsko varovanih vsebin – izjemno razširjeno. Spletno piratstvo pa ni zgolj zakonsko prepovedano, temveč ima tudi resne ekonomske posledice, saj povzroča znatne izgube prihodkov ustvarjalcev in imetnikov pravic v različnih medijskih sektorjih.

Za uporabnike so tveganja, povezana s spletnim piratstvom, bistveno širša od zgolj pravnih posledic. Ena največjih nevarnosti je izpostavljenost zlonamerni programski opremi in izsiljevalskim virusom, ki so pogosto prisotni v piratskih datotekah. Takšni programi lahko okužijo naprave, ukradejo občutljive podatke – kot so gesla, bančni podatki ali osebni dokumenti – ter v nekaterih primerih celo zaklenejo napravo, dokler uporabnik ne plača odkupnine. Tudi spletne strani ali programi za prenos vsebin (torrent), ki na prvi pogled delujejo zanesljivo, so lahko vstopne točke za resne varnostne grožnje.

Poleg tega piratska programska oprema praviloma ne prejema uradnih posodobitev in varnostnih popravkov, zaradi česar so naprave dolgoročno bolj izpostavljene kibernetskim napadom in zlorabam. Z nalaganjem in razširjanjem piratskih vsebin lahko uporabniki nevede podpirajo organizirani kriminal in črni trg, ki ustvarjata dobiček z nezakonito distribucijo ter pogosto financirata tudi druge oblike nezakonitih dejavnosti. Posledično uporabniki postanejo del širšega in nevarnega ekosistema, ne da bi se tega zavedali. Nenazadnje se posamezniki, ki so zaloteni pri spletnem piratstvu, lahko soočijo z visokimi denarnimi kaznimi ali sodnimi postopki s strani imetnikov avtorskih pravic.

Vse pravne, finančne in varnostne posledice tako uvrščajo spletno piratstvo med dejavnosti z visokim tveganjem za uporabnike, zato naslednjič dobro premislimo, preden se na tak način polastimo avtorsko zaščitenega dela.